Slovenščina je eden od južnoslovanskih jezikov – je torej indoevropski jezik,
kar pomeni, da je “sorodnica” italijanščine, nemščine, hrvaščine večine drugih evropskih jezikov.
Danes govori slovensko pribl. 2.500.000 govorcev.
Slovenščina je uradni jezik Republike Slovenije in eden od uradnih jezikov EU.
Avtohtone skupnosti, ki se identificirajo s slovenskim jezikom,
živijo tudi zunaj meja Republike Slovenije – v Italiji, Avstriji, na Hrvaškem in na Madžarskem.
Slovenščina je najzahodnejši južnoslovanski jezik – to pomeni, da je še najbolj podobna hrvaščini in srbščini.
Slovenski jezik ima visoko narečno diferenciacijo – po ocenah strokovnjakov je v Sloveniji približno 50 različnih narečij, ki jih lahko razvrstimo v 7 narečnih skupin.
Ker se slovenska narečja med sabo zelo razlikujejo, se včasih dogaja, da se celo prebivalci sosednjih vasi težko razumejo, če govorijo v “strogem” narečju.
Ali ste vedeli, da …
Več o tem: http://www.slovenia.si/fileadmin/dokumenti/misc/O_slovenskem_jeziku_novo.pdf
Slovenščina je uradni jezik v Republiki Sloveniji.
Na območjih občin, kjer živita italijanska ali madžarska narodna skupnost,
sta uradna jezika RS tudi italijanščina in madžarščina.
Slovenščina je v Republiki Sloveniji tudi prevalentni sporazumevalni jezik. To pomeni, da se različne oblike, zvrsti in idiomi slovenskega jezikovnega kontinuuma uporabljajo v potencialno vseh sporazumevalnih okoliščinah – od bolj do manj formalnih.
V RS je slovenščina prvi jezik večine prebivalcev – to pomeni, da se je večina prebivalcev slovenščine naučila že v zgodnjem otroštvu, da slovenščina prvi jezik, s katerim so ti govorci prišli v stik, in da je tudi jezik, v katerem je potekala njihova primarna socializacija. Pravimo torej, da so prebivalci RS po večini “rojeni govorci” slovenskega jezika.
Ta ugotovitev pa velja le kot splošno načelo. Za del prebivalstva RS slovenščina ni prvi jezik, ampak drugi jezik (jezik okolja) ali celo tuji jezik.
Ker je slovenščina uradni jezik ene same države (Republike Slovenije), se pri standardizaciji jezika upoštevajo rabe, ki so ustaljene predvsem na ozemlju RS. Za standardizacijo slovenskega knjižnega jezika skrbi Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
Slovenščina je v RS tudi učni jezik na vseh stopnjah, od predšolske vzgoje do visokošolskega izobraževanja. Vse štiri slovenske univerze (v Ljubljani, Mariboru, Kopru in Novi Gorici) imajo katedre za slovenistiko in s tem povezane učne programe.
—
Več o tem: http://www.jezikovna-politika.si/jezikovna-slovenija/
Slovenščina je razširjena tudi zunaj meja Republike Slovenije.
V t. i. zamejstvu (na območju poselitve avtohtonih slovenskih manjšin v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in na Hrvaškem)
je na primer slovenščina manjšinski jezik z različno urejenim statusom.
Položaj slovenščine zunaj meja Republike Slovenije je raznolik in pester.
Uradni status določajo zakoni posameznih držav, v katerih živijo avtohtone slovenske manjšine,
splošni okvir pa daje evropska zakonodaja.
Kljub temu da je slovenščina v zamejstvu na različne načine zakonsko zaščitena, je vsekakor izraziteje izpostavljena nekaterim jezikovnim pojavom, ki so posledica stikanja, neustrezne izpostavljenosti in neuravnotežene dvojezičnosti,
ter sociolingvističnim procesom (asimilaciji, opuščanju in zamenjavi jezika, jezikovnemu secesionizmu …).
***
V zamejstvu je npr. slovenščina prvi jezik manjšine prebivalcev –
to pomeni, da se večina prebivalcev teh območij slovenščine ni naučila v zgodnjem otroštvu oz. da slovenščine sploh ne pozna.
V Italiji na splošno opažamo porast zanimanja za učenje slovenščine na ravni drugega/tujega jezika, vsaj na osnovni stopnji.
***
Slovenščina ni nujno primarni sporazumevalni jezik niti znotraj manjšinskih skupnosti:
tudi pripadniki teh skupnosti se v nekaterih okoliščinah sporazumevajo
v večinskem jeziku ali v mešanici manjšinskega in večinskega jezika;
v nekaterih primerih niti nimajo konkretnih možnosti, da bi slovenščino uporabljali v vseh sporazumevalnih okoliščinah in kontekstih.
Občasno opažamo tudi razlike pri percepciji maternega jezika oz. jezika, s katerim se posamezniki in skupnosti identificirajo:
na nekaterih območjih se govorci ne identificirajo (več) s “celotno” slovenščino, ampak samo še z njenim lokalnim narečjem.
***
Slovenščina je le ponekod prisotna v javni upravi in je učni jezik na različnih stopnjah izobraževanja.
V Italiji imamo jasli, vrtce in šole s slovenskim učnim jezikom (v Trstu in Gorici) ter dvojezično šolo (v Špetru).
Univerza v Trstu in Univerza v Vidmu imata katedri za slovenski jezik in književnost.
Slovenija je v Evropsko unijo pristopila 1. maja 2004.
S tem je postala slovenščina, kot uradni jezik Republike Slovenije, eden od 24. uradnih jezikov EU.
Večjezičnost je v središču kulturne raznolikosti EU.
Vsi prebivalci držav članic se lahko z organi in institucijami EU sporazumevajo v uradnem jeziku katere koli evropske države
in vsak zavezujoči pravni akt se pripravi v vseh uradnih jezikih EU – torej tudi v slovenščini.
Tolmačenje zasedanj Evropskega sveta, Sveta Evropske unije in Evropskega parlamenta je na primer zagotovljeno za vse uradne jezike EU.
V institucijah EU je redno zaposlenih približno 4 300 prevajalcev in 800 tolmačev;
strokovnjakov za slovenski jezik je več kot 170.
Nekateri jezikovni viri, ki so posebej zanimivi za prevajalce in tolmače, a tudi za pravnike in vse zaposlene v javni upravi ali v strokovnih službah, so prosto dostopni prek spleta (na primer Evroterm in Iate).
Zanimanje za slovenščino kot drugi/tuji jezik narašča – tako v Sloveniji kot tudi drugod po svetu.
Slovenščine se kot drugega/tujega jezika učijo govorci različnih starosti in profilov. Nekateri se odločajo samo za krajše in različno zahtevne tečaje, drugi za lektorate na univerzah v Sloveniji in po svetu, tretji pa za intenzivne tečaje, ki omogočajo popolno potopitev v slovensko okolje.
Govorci, ki se slovenščine učijo kot drugega/tujega jezika, lahko opravljajo izpite na različnih ravneh, ki se izvajajo v skladu z mednarodnimi standardi. Za različne poklice je v RS lahko tudi zakonsko določeno, katero stopnjo znanja jezika morajo doseči kandidati za zaposlitev – učitelji in profesorji vseh predmetov morajo na primer izkazovati znanje na ravni, ki presega tudi najvišjo raven drugega/tujega jezika in je torej primerljiva z ravnjo t.i. rojenega govorca (J1), ki ima poleg tega še ustrezno strokovno pripravo.
Zakon o državljanstvu Republike Slovenije določa, da morajo prosilci za slovensko državljanstvo opraviti izpit iz znanja slovenščine na osnovni ravni, končati šolanje v Republiki Sloveniji ali na šoli s slovenskim učnim jezikom v zamejstvu.
Več o tem: http://www.jezikovna-politika.si/jezikovna-slovenija/
