Termina “materni jezik” ali “materinščina” se danes v strokovni literaturi opuščata, ker sta nejasna in zavajajoča; namesto njiju raje uporabljamo izraza “prvi jezik” ali “rojeni govorec”. Prvi jezik je tisti jezik, ki se ga otrok nauči v zgodnjem otroštvu (do 3. leta) pred vsemi ostalimi jeziki – je torej “kronološko prvi”. Po mnenju nekaterih znanstvenikov ta jezik dejansko oblikuje otrokove možgane in potencialno je to jezik, v katerem lahko govorec najbolje razvije svoje sporazumevalne zmožnosti – če so za to seveda dani ustrezni pogoji.
Pogojev za uspešen razvoj sporazumevalnih zmožnosti v nekem jeziku je več; ključna je predvsem stalna in dosledna izpostavljenost različnim rabam jezika.
Če npr. govorec dlje časa ni izpostavljen jeziku, ki se ga je naučil v zgodnjem otroštvu (ali če je izpostavljenost neustrezna), bodo tudi sporazumevalne zmožnosti v t. i. “prvem jeziku” zakrknile. Govorec bo imel občutek, da “se mu jezik zatika”: njegova raba prvega jezika, ki naj bi ga sicer najbolje obvladal, bo torej nesuverena, nesigurna, lahko celo neustrezna. Ob daljši neizpostavljenosti jeziku bo lahko govorec celo pozabil svoj prvi jezik oz. se spomnil le nekaj besed ali stavkov. Take pojave opažamo npr. pri migrantih, ki zaradi novih življenjskih okoliščin dlje časa ne uporabljajo svojega prvega (maternega) jezika. Manj izrazite pojave opažamo tudi v t. i. jezikovnih otokih ali polotokih, kjer skupine govorcev svoj prvi (materni) jezik uporabljajo samo v določenih okoliščinah – npr. pri obredju, na kulturnih prireditvah, v šoli …
Ko govorimo o znanju jezikov oz. o stopnji razvoja jezikovnih veščin in sporazumevalnih zmožnosti, zato raje uporabljamo izraz “primarni jezik“: to je jezik, ki ga govorec v določenem trenutku in v določih okoliščinah najbolj suvereno uporablja. “Prvi jezik” in “primarni jezik” pogosto soupadata, ni pa nujno, da je vedno tako.
Vsak govorec ima seveda lahko več prvih jezikov: v zgodnjem otroštvu je bil namreč lahko izpostavljen enemu ali več jezikom. To še ne pomeni, da je tudi v odrasli dobi večjezičen govorec oz. da je njegova večjezičnost uravnovešena. Lahko se namreč zgodi, da potencialno dvojezičen govorec uporablja enega od svojih prvih jezikov vsak dan in v različnih sporazumevalnih okoliščinah, drugega pa samo občasno, pa še takrat npr. samo pri branju: pravimo, da tak govorec ni uravnovešeno dvojezičen.