Sistem ocenjevanj in klasifikacij jezikovnih »znanj« je že več let predmet ponovne kritične obravnave. Nove stvarnosti – globalizacija in migracije, pa tudi dosežen formalnopravni status avtohtonih manjšin – nas postavljajo pred nove izzive. V praksi namreč na različnih ravneh opažamo, da pridobljene pravice in urejen status nista vedno porok za splošno kakovost znanja manjšinskih jezikov, slednje pa ni nujno zadosten pogoj za razvoj jezikovnih veščin, ki bi govorcem manjšinskih jezikov omogočale učinkovito, uspešno in suvereno rabo manjšinskega jezika v potencialno vseh sporazumevalnih okoliščinah.

V okolju, kjer je slovenščina manjšinski jezik, govorci nimajo realnih možnosti, predvsem pa ne potreb, da bi bili dnevno izpostavljeni manjšinskemu jeziku v vseh kontekstih njegove rabe. Ob neustreznem ozaveščanju postanejo lokalni idiomi in jezikovne mešanice edina zvrst manjšinskega jezika, ki jo govorci še suvereno uporabljajo, kar nadalje vodi v opuščanje, marginalizacijo in folklorizacijo manjšinskega jezika, pa tudi v izgubo percpecije o jezikovnem kontinuumu.

Izhajamo iz prepričanja, da so za spodbujanje razvoja jezikovnih veščin in sporazumevalne zmožnosti potrebne specifične jezikovne politike in prakse, predvsem na področju didaktike manjšinskega jezika.

Ob ustreznem razlikovanju med jezikovnimi znanji, spretnostmi in veščinami ugotavljamo, da samo učenje jezika (torej pridobivanje znanj v didaktično strukturiranih okoljih) ni zadosten pogoj za razvoj spretnosti in veščin, ki so nujne za uspešno in suvereno sporazumevanje v danem jeziku v potencialno vseh kontekstih njegove rabe. Nerazvitost jezikovnih spretnosti in veščin pa še izraziteje kot pomanjkanje znanj prispeva k (samo)izključevanju govorcev in praks in procesov, kjer ti elementi ključno prispevajo k uspehu komunikacijskih interakcij med osebami in skupinami – na primer iz procesov odločanja, pogajanja, argumentiranja. To lahko vodi do socialnih in ekonomskih neenakosti, izločevanja in celo nasilja nad »šibkejšimi« osebami in skupinami, ki so v tem primeru tiste z manj razvitimi jezikovnimi spretnostmi in veščinami v danem jeziku.

Metodološko izhajamo iz predpostavke, da se jezikovne spretnosti in veščine ne razvijajo izključno v didaktično strukturiranem okolju (torej v šolah ali na tečajih), ampak predvsem spontano, z izpostavljenostjo jeziku in raznolikosti njegovih rab. Zato je tam, kjer je ta izpostavljenost omejena ali kako drugače sporna ali pomanjkljiva, nujno, da se podkrepi z ustreznimi orodji, ki se sicer uporabljajo tudi v didaktično strukturiranih okoljih, ki pa hkrati spodbujajo še spontano usvajanje jezika in posledično razvijanje potrebnih sporazumevalnih veščin in spretnosti.

To predpostavko že nekaj desetletij upoštevamo pri izdelavi učnih gradiv in orodij za učenje in poučevanje tujih jezikov. Didaktika manjšinskih jezikov pa še vedno izhaja iz predpostavke, da je manjšinski jezik obenem »materni« oz. prvi in primarni jezik (J1) učencev in dijakov, pa tudi prevalentni jezik njihovega okolja. Tej vsaj delno apriorni in ideološki percepciji umestitve manjšinskega učnega jezika v jezikovni horizont učencev in dijakov se prilagaja tudi didaktika, ki sledi splošnim smernicam, ki veljajo na področju poučevanja/učenja prvih (»maternih«) jezikov.

Empirična analiza stanja in potreb pa je že pokazala, da potrebujemo nov didaktični model, ki ne bo enačil »maternosti« jezika s stopnjo njegovega znanja, predvsem pa ne s stopnjo razvitosti sporazumevalnih spretnosti in veščin.

V sklopu projekta torej kombiniramo metodologije poučevanja/učenja tujih ali drugih jezikov z metodologijami poučevanja prvih jezikov in z metodologijami razvoja sporazumevalnih spretnosti in veščin, ki izhajajo s področij komunikologije in retorike. Zavzemamo se za čim večjo izpostavljenost konkretnim sporazumevalnim praksam in rabam jezika v realnih življenjskih situacijah. Pri tem poudarjamo predvsem rabo različnih podzvrsti pogovornega jezika, ki niso zgolj lokalne, ampak tudi splošno razumljive, sprejemljive in uporabne v širšem prostoru, kjer je slovenščina prevalentni sporazumevalni kod. Bolj kot norma – pravopisna, pravorečna in slovnična – nas zanima ustaljenost rabe jezika: verjamemo namreč, da so govorci knjižnemu jeziku (za katerega je značilna preskriptivna kodifikacija) v zadostni meri izpostavljeni že v šoli. Prek spletne platforme želimo promovirati tiste veščine in spretnosti, ki (še) niso vključene v učne načrte, saj se zanje predpostavlja, da jih govorci usvajajo spontano, z izpostavljenostjo rabam v okolju, v katerem živijo. Te izpostavljenosti pa v prostoru, kjer je slovenski jezik manjšinski, dejansko ni ali je zelo omejena – zato jo skušamo prek te spletne platforme dodatno spodbujati in podpirati.

Lokalnih in narečnih rab, jezikovnih mešanic in odstopanj od nekega »namišljenega povprečja« ne stigmatiziramo. Verjamemo namreč, da predstavljajo vse te rabe dodatno obogatitev za slovenski jezikovni kontinuum. Govorcem pa želimo ponuditi orodja, da bodo sposobni prepoznati zgolj lokalne rabe in njihove posebnosti ter se na podlagi tega sami odločati, katero zvrst/idiom/slog bodo uporabili v posameznih kontekstih. Nadalje želimo nuditi govorcem možnost, da razvijejo svoje jezikovne veščine v nelokalnih zvrsteh slovenskega jezika brez uporabe kompenzacijskih strategij, ki so značilne za neuravnoteženo dvojezičnost. Narečne in lokalne rabe so namreč učinkovite in uspešne v določenih okoliščinah, medtem ko so v drugih lahko celo neustrezne in imajo dolgoročne posledice na ravni oblikovanja identitetnih opcij posameznikov in skupnosti; neuravnotežena dvojezičnost pa vodi v opuščanje neprevalentnega jezika, njegovo marginalizacijo in folklorizacijo.

Cilji, ki jih želimo doseči z vzpostavitvijo spletne platforme SMeJse, so:

• visoka sporazumevalna zmožnost v slovenskem jeziku in uravnotežena dvojezičnost;
  to lahko dosežemo z dodatnim razvojem jezikovnih veščin, ki bi govorcem slovenščine kot manjšinskega jezika omogočale učinkovito, uspešno in suvereno rabo slovenskega jezika v vseh sporazumevalnih okoliščinah, tudi v tistih, kjer sicer najpogosteje uporabljamo italijanščino ali mešanico slovenščine in italijanščine;
• nadaljnja raba lokalnih različic (narečij, pogovornih jezikov …) znotraj slovenskega jezikovnega kontinuuma na območju in v okolju, kjer je taka raba sprejemljiva in učinkovita, hkrati pa razvijanje tudi drugih “nelokalnih” praks, ki so splošno razširjene v slovenskem jezikovnem prostoru in se pri nas težje uveljavljajo zaradi specifičnega statusa slovenščine kot manjšinskega jezika: od »uradnega« knjižnega jezika do bolj »neformalnih« oblik splošnega pogovornega jezika, slenga in žargona; to lahko dosežemo z ozaveščanjem govorcev o ustreznosti posameznih rab jazika in o dologoročnih posledicah prevalentne rabe lokalnih idiomov v različnih sporazumevalnih okoliščinah;
• dolgoročno ohranjanje aktivne rabe slovenščine na območju naselitve avtohtone slovenske narodnostne manjšine v Furlaniji – Julijski krajini; to lahko dosežemo z visoko sporazumevalno zmožnostjo in uravnoteženo dvojezičnostjo govorcev slovenskega jezika, s promocijo slovenščine kot drugega, tujega in sosedskega jezika med govorci večinskega in drugih jezikov ter z ozaveščanjem splošne in strokovne javnosti.