(nadaljevanje … preberite si prvi del objave)
Alex se je nekaj časa trudil s prevodom, ki mu ga je naročil šef. Malce nerodno mu je bilo priznati, da mu slovenščina ne gre od rok. Še bolj nerodno mu je bilo, ko so mu slovenski partnerji predlagali, ali se ne bi raje kar vsi skupaj pogovarjali v angleščini. Alexu to ni bilo všeč, a nazadnje se je izmazal: svojemu šefu je rekel, da je vendarle še najbolje, če vsi govorijo angleško, tako se kolegi, ki ne znajo slovensko, ne bodo čutili zapostavljene. Niti šefu ta rešitev ni bila pogodu: njegova angleščina je bila vse prej kot tekoča, a moral je priznati, da je Alex pokazal veliko mero občutljivosti do kolegov in tudi pragmatičnosti.
Alex ni jezikoslovec, ampak računalničar. Zato nima orodij in znanj, ki bi mu pomagala razumeti, kaj se je z njegovo slovenščino zgodilo. Naenkrat je začutil, da mu slovenščina, njegov materni jezik, na katerega je bil vedno navezan in ponosen, ne leži več. Zato se je odpovedal sporazumevanju v slovenščini s poslovnimi partnerji iz Slovenije: nerodno mu je bilo priznati, da nekaterih (mnogih) izrazov celo s svojega strokovnega področja sploh ne pozna. In ko so ga italijanski kolegi spraševali za kako besedo v slovenščini, jim je najraje vnaprej rekel, da ni prepričan, ali je beseda prava: pri osnovnih stvareh je še šlo, ko pa so ga spraševali za kaj težjega, jim je kar rekel, da on pozna samo narečje.
Nazadnje se je odločil, da celo s sinom ne bo govoril več slovensko. Opazil je namreč, da itak uporablja same italijanske izraze: ko ga je zvečer kopal (mali Marco je bil namreč še dojenček), mu je ves čas pravil, da gresta »nardit bagnetto«, da mora »vzet spugnetto« in mu »menjat panolin«. Še celo ko mu je hotel v Sežani kupiti podbradnik, je odkril, da je to neka konjeniška oprema in da se tistemu kosu blaga pod brado, ki ga nosijo dojenčki, ki se slinijo, pravi slinček. Alex je dokončno obupal in začel s sinčkom govoriti italijansko. Razmišljal je celo, da bi ga vpisal v italijansko šolo: le kaj je njemu, Alexu, pomagala slovenska šola, ko pa se mora zdaj s poslovnimi partnerji iz Slovenije pogovarjati v italijanščini?
Alexova zgodba, ki smo jo tu (in v prejšnji objavi) povzeli, je le primer tega, kaj se lahko zgodi z jezikom in s sporazumevalnimi zmožnostmi še tako ponosnega govorca. Ponos (oz. »percepcija prestiža jezika«) je sicer pomemben, a ne tudi zadosten pogoj za razvoj jezikovnih veščin govorca. Pomaga predvsem tam, kjer so izpolnjeni tudi drugi ključni dejavniki, ki pozitivno vplivajo na sporazumevalno zmožnost govorcev; tam, kjer teh dejavnikov ni, pa si s samim ponosom ne moremo kaj dosti pomagati. Isto velja tudi za druga čustva, na primer za ljubezen do jezika. Če je torej res, da negativna čustva (npr. sram) vplivajo negativno, je prav tako res, da pozitivna čustva ne vplivajo nujno samo pozitivno … oziroma nimajo neposrednih pozitivnih učinkov. Zgodi se lahko celo še to, da dajejo govorcu neko lažno samozavest, češ: če sem na svoj jezik ponosen in ga ljubim, ga pač tudi »znam«.
Učinek je nato lahko nasproten od pričakovanega: ko ponosen govorec odkrije, da jezika ne uporablja (več) suvereno, ga začne počasi opuščati – najprej samo v nekaterih okoliščinah, nato v (skoraj) vseh. Nazadnje lahko popolnoma opusti rabo svojega prvega jezika, ki ga niti ne posreduje svojim potomcem – medgeneracijski prenos pa je eden najpomembnejših dejavnikov za ohranjanje jezika.
Pri kratkoročnem jezikovnem načrtovanju (oz. pri sprotnih amaterskih jezikovnih politikah) igra lahko ponos pomembno vlogo. Ko pa govorimo o strokovnem srednje- in dolgoročnem jezikovnem načrtovanju, moramo poskrbeti, da jezik podpremo z ustreznimi pogoji za njegovo res učinkovito usvajanje in rabo v vseh sporazumevalnih okoliščinah. Le tako lahko namreč spodbujamo kritično samozavest govorcev in izničimo razloge, zaradi katerih se ti odločajo za opuščanje ali celo za zamenjavo jezika.
Skratka: če želimo zagotoviti dolgoročno rabo (manjšinskega) jezika na nekem območju, moramo vplivati na jezikovno znanje, veščine in spretnosti govorcev.
