V (skoraj) vseh šolah s slovenskim učnim jezikom v Italiji se na seznamih učnega gradiva bolj ali manj pogosto znajdejo tudi italijanski učbeniki. Tu ne govorimo o učbenikih za italijanski jezik, ki so (seveda!) v italijanščini, ampak o učbenikih za druge predmete – matematiko, geografijo, latinščino, filozofijo … ja, tudi angleščino in nemščino.
Razlog za uvajanje teh učbenikov je najpogosteje neskladnost šolskih kurikulov v Sloveniji in Italiji. Slovenski učbeniki izhajajo v Sloveniji in ustrezajo torej slovenskemu šolskemu sistemu, ki ni povsem enak italijanskemu. Snov, ki jo npr. učenci v Sloveniji obravnavajo pri matematiki v 3. razredu, jo mogoče pri nas v 4. ali obratno. Rešitev je (pre)pogosto uvajanje italijanskih učbenikov za pouk, ki naj bi potekal v slovenskem jeziku.
O tem, zakaj nimamo rednih in sistemskih rešitev, ki bi podpirale prevajanje italijanskih učbenikov, prilagajanje slovenskih učbenikov oz. pripravo izvirnih gradiv za potrebe slovenskih šol v Italiji, na tem mestu ne bomo razpravljali. Pač pa se bomo v nadaljevanju poglobili v posledice (vse pogostejše) uporabe italijanskih učbenikov v slovenskih šolah.
Italijanščina je v našem prostoru dominanten jezik. Pa ne samo zato, ker je večinski in državni jezik: dominantnost se vzpostavlja tudi in predvsem v neuradnih sporazumevalnih okoliščinah. Italijanščina je, preprosto povedano, tisti jezik, ki smo mu najbolj izpostavljeni. Posledica tega je, da je naša dvojezičnost neuravnotežena: italijanščino uporabljamo pogosteje, v več različnih kontekstih, za bolj “konkretne” življenjske potrebe (pri zdravniku, mehaniku, frizerju …) in v situacijah, ki jih povezujemo z zabavo, uživanjem, dobrim počutjem (prosti čas, prehrana, kino …). Ne glede na to, kateri je naš prvi (materni) jezik, je italijanščina vsekakor za pomemben delež pripadnikov slovenske manjšine v Italiji primarni jezik – torej jezik, ki ga uporabljajo najbolj suvereno.
→ To neuravnoteženo stanje naj bi pomagala uravnovesiti prav šola – s tem, da bi učinkovito podprla šibkejši jezik (v našem primeru je to slovenščina). Toda: kako pravzaprav podpremo jezik?
- Popolna potopitev
Eden najučinkovitejših načinov (predvsem za govorce, ki že poznajo manjšinski jezik) je t. i. popolna potopitev. Zato da zagotovimo pogoje za usvajanje jezika po sistemu popolne potopitve, pa moramo upoštevati dva ključna elementa: 1. govorec mora živeti v okolju, kjer se dani jezik uporablja v vseh sporazumevalnih okoliščinah; 2. govorec mora za čas potopitve izgubiti stik z jezikom, ki je zanj dominanten (v našem primeru z italijanščino).
Ali manjšinske šole, kjer vsi (učitelji, sošolci, pomožno osebje …) poznajo tudi večinski jezik, lahko zagotavljajo popolno potopitev, je sploh odprto vprašanje. Če k vsemu naštetemu dodamo še uporabo italijanskih učbenikov, se le še dodatno oddaljimo od modela, ki naj bi zagotavljal spontano usvajanje jezika.
- Stik z referenčnim prostorom
Večina jezikov ima nek prostor (regijo, državo, mesto …), ki je za dani jezik referenčen; za slovenščino je to Republika Slovenija. Za razvoj slovenščine v drugih okoljih je torej ključno, da se vseskozi ustvarjajo in gojijo čim tesnejše vezi z referenčnim prostorom. Govorci, ki živijo v zamejstvu in zdomstvu ali ki se slovenščine preprosto učijo kot tujega jezika, morajo biti v stalnem stiku z življenjem v Republiki Sloveniji. Tu ne gre samo za poznavanje zgodovine, književnosti in slovničnih pravil jezika: še veliko pomembnejše je poznavanje vsakdanjih življenjskih navad, popkulture, prehrane, športa … in šolskega sistema.
Raba slovenskih učbenikov v šolah je odličen način za vzpostavljanje in gojenje tovrstnih stikov brez kakega dodatnega napora. Uvajanje italijanskih učbenikov pa pomeni oddaljevanje od slovenske družbe, kulture in skupnosti govorcev.
- Posredna promocija
Promocija kateregakoli izdelka, blagovne znamke ali storitve že dolgo ni več samo direktna, neposredna. Eno osnovnih načel marketinga pravi, da je predvsem pri promociji kompleksnih trendov učinkovitejša posredna promocija.
Vprašamo se torej lahko, kakšno in katero sporočilo dajemo učencem in njihovim staršem, če jim na slovenski šoli predlagamo nakup italijanskih učbenikov. Načeloma jim sporočamo, da je itak italijanščina vedno pri roki, ko slovenščine “zmanjka”. Zakaj bi se ukvarjali s prilagoditvijo slovenskih učbenikov? Zakaj bi snov speljali malce bolj po ovinkih? Zakaj bi financirali prevajanje italijanskih učbenikov? Skratka: zakaj in čemu bi se trudili, če pa imamo na razpolago rešitev … v italijanščini?
Otroci in njihovi starši bodo to sporočilo samo še nadgradili: kaj se je treba pa meni mučiti s slovenščino, če si lahko pomagam drugače???
→ Če strnemo: uvajanje italijanskih učbenikov v šole s slovenskim učnim jezikom v Italiji je lahko razumljivo, ne more pa biti opravičljivo, saj krši vsa temeljna načela uspešnega in učinkovitega razvijanja jezikovnih veščin govorcev in preprečuje doseganje visoke sporazumevalne zmožnosti v manjšinskem jeziku. Je torej polomija na celi črti, ki bi jo kazalo kratkomalo prepovedati.
