V otroškem vrtcu Pikapolonica Večstopenjske šole s slovenskim učnim jezikom v Italiji so sodelovali na natečaju društva Planet Zemlja za pridobitev naziva Planetu Zemlja prijazen vrtec. V okviru projekta Ekoberi sta vzgojiteljici enoodelčnega vrtca v Pevmi Laura Hvalic in Janja Korsič skupaj z 21 otroki v starostno mešani skupini pripravili dokumentarec o sprevodnem prelcu.
| OV PIKAPOLONICA (enoddelčni vrtec v Pevmi, 21 otrok v starostno mešani skupini) |
| Večstopenjska šola s slovenskim učnim jezikom |
| vzgojiteljici Laura Hvalic in Janja Korsič |
| Okvir, v katerem je nastal krajši dokumentarec o sprevodnem prelcu |
| Pripravila: vzgojiteljica Laura Hvalic |
| V otroškem vrtcu Pikapolonica smo tudi v šolskem letu 2021/22 sodelovali na natečaju za pridobitev naziva Planetu Zemlja prijazen vrtec, ki ga organizira društvo Planet Zemlja, katerega poslanstvo je ozaveščanje o okoljevarstvenih temah. Med ponujenimi projekti v okviru natečaja smo se prijavili na projekt Ekoberi. Izbrali smo knjigo z ekološko vsebino in iz te smo izhajali za izpeljavo dejavnosti z otroki. Izhodiščna zgodba za dejavnosti v okviru projekta Ekoberi je bila “Drevo Krištof” (Ivan Gantschev; Dimiter Inkiow; Nataša Žnideršič), saj smo se v šolskem letu posvetili spozavanju dreves. Otroci so vzljubili zgodbo in raziskovanje dreves. Sprva smo se usmerili na drevesa, ki jih imamo na vrtčevskem dvorišču. Redno smo zahajali v bližnji gozd, da bi otroci neposredno in igrivo doživljali drevesa in naravo. Začrtane dejavnosti v mesečnih načrtovanjih so bile najrazličnejše (posaditev lipe, opazovanje sprememb v letnih časih, raziskovanje dreves, likovne in ustvarjalne dejavnosti …) in so ciljale na razvoj spoštljivega in odgovornega odnosa do narave in dreves, k spoznavanju drevesnih vrst in njihovih značilnosti in k spoznavanju rastnega ciklusa drevesa.
Med temi dejavnostmi začetno ni bil predviden film. Zamisel, da bi ga ustvarili, se je porajala v teku šolskega leta. Nekega jutra je deklica ob prihodu v vrtec pritekla do učiteljice in zaskrbljeno povedala, da je na cedri “nekaj belega”. Ko smo se odpravili na dvorišče, smo na himalajski cedri opazili gnezda sprevodnega prelca. Dogodek je preusmeril načrtovano delo, saj smo se od tistega trenutka naprej posvetili spoznavanju nepričakovanega gosta. |
Dejavnosti na temo:
|
| Poklicali smo občinske delavce, ki so se že naslednje jutro pripeljali z avtodvigalom, da bi odstranili gnezda. Vse to je bilo za otroke (in tudi za odrasle) pravo doživetje. Malčki so v naslednjih dneh neprestano risali metulja in gosenice, se pogovarjali o tem, igrali, da so sprevodni prelci, listali po knjigi Zelo lačna gosenica, opazovali fotografije, ki sva jih vzgojiteljici poskrbeli, in tudi drevesa, da bi ugotovili, če je mogoče še katero gnezdo na njih.
Vzgojiteljici sva začeli razmišljati, kako bi še lahko dodatno nadgradili njihovo spontano motivacijo. Teme nisva želeli opustiti, temveč jo poglobiti in izkoristiti, da bi ponudili primerno poglobitev, spodbudo in podporo v procesu učenja. Odločili sva se za film, ker so bili deklici iz skupine petletnikov posebno všeč dokumentarci. Njena mama nama je pokazala, kako jih sama ustvarja doma in se pri tem snema. O tem smo se z otroki tudi večkrat pogovarjali. Novo zamisel sva predstavili otrokom in jim napovedali, da bo to tudi presenečenje za družine. Predlog so sprejeli z velikim navdušenjem in tako smo se skupaj odločili, da ustvarimo svoj dokumentarec. |
Potek dela:
|
| Z otroki smo izbrali vsebine filma oziroma informacije o sprevodnem prelcu, ki so jih želeli vstaviti v posnetek. Vzgojiteljici sva zapisali njihove predloge in jih po pogovoru še enkrat prebrali.
Otroci so se odločili, da bodo prikazali informacije z risbami. Delo smo organizirali po manjših skuinah ali parih. Pred tem pa je vsaka skupina izbrala, kaj bo narisala. Določili in uredili smo potreben material in izbrali barve, s katerimi smo narisali gosenice in metulja. Ta korak je potekal v jutranjem krogu, kjer poteka veliko skupnih pogovorov v vrtcu. V pripravo risb so bili vključeni vsi otroci; delo je potekalo nekaj dni: nekaj otrok je risalo za dokumentarec (vsaki skupini ali paru je vzgojiteljica posebej sledila, spremljala in usmerjala ustvarjanje s pogovorom); ostali otroci so imeli drugo dejavnost ali prosto igro. Otroci so risali, pripravili ozadje za risbe, rezali in lepili. Petletniki so pripravili napise. Dnevno smo v jutranjem krogu opazovali risbe, ki so nastajale, in sproti evalvirali potek dela. Na tak način je celotna skupina postopno opazovala celoten proces nastajanja dokumentarca in vsi otroci so bili aktivno vključeni v vse faze. Ko so bile vse risbe dokončane, smo jih uredili v pravilni vrstni red in pripovedovali ob sekvencah (dokončan papirnati izdelek so imeli otroci na razpolago v kotičku, kjer so ob risbicah večkrat samostojno pripovedovali; to nama je dalo možnost opazovanja usvojenega novega besedišča). Pripravili smo avdioposnetke za vsako sekvenco. Tudi v ta postopek so bili vključeni vsi otroci. Tisti bolj sramežljivi so povedali v skupini ali s pomočjo vzgojiteljic. Otroci so bili tega že vajeni, saj smo zaradi omejitev zaradi Covida v prejšnjih šolskih letih pripravljali posnetke za starše. Ravno tako poznajo IKT opremo, ki jo imamo v vrtcu. Otroci iz parov in manjših skupin so s pomočjo vzgojiteljice skenirali svoje risbe in pričeli z montažo dokumentarca, ki smo ga v skupini dnevno opazovali in evalvirali. Po potrebi in po njihovih predlogih sva vzgojiteljici popravljali ali dodajali: eden izmed predlogov je bil, da dodamo začetno in zaključno glasbo, kar smo seveda naredili. Otroci so z malimi instrumenti uredili pisano zvočno kuliso. Vzgojiteljici sva poskrbeli za dokočanje montaže. Ko je bil dokumentarec dokončan, smo si ga najprej ogledali v vrtcu. Otroci so bili ponosni, zadovoljni in navdušeni nad skupnim izdelkom. Zaključni korak je bil predstavitev dela družinam. Vzgojiteljici sva poslali staršem sporočilo, v katerem sva opisali delo, in delili posnetek preko aplikacije Google Classroom. |
| Izhodišče za dokumentarec so bili otroci in njihova neposredna izkušnja s sprevodnim prelcem. Ob veliki motivaciji in navdušenju otrok sva vzgojiteljici začutili potrebo, da se pri tem zaustaviva in fleksibilno preurediva načrtovano. Vsi otroci so bili aktivno vključeni v dejavnosti. Sprotna evalvacija z otroki nam je omogočila, da sva redno poslušali njihove pobude, predloge in zamisli ter jih vključevali v delo, v katerem so se vsa področja prepletala, povezovala in dopolnjevala. Otroci so imeli možnost, da se preizkusijo v več oblikah izražanja, še zlasti govornega. Srečanje s sprevodnim prelcem je vzbudilo zanimanje in motivacijo, ki sta pripomogla, da so otroci usvojili veliko novega besedišča. Za otroke je bilo še posebno pomembno tudi to, da so si film ogledali doma s starši in se ob ogledu z njimi o tem pogovarjali. |
Fotografije in potek dejavnosti projekta Ekoberi: OV Pikapolonica Gorica_EKOBERI
