Tamara Peteani je v svojem magistrskem delu analizirala srednješolske učbenike in delovne zvezke za slovenski jezik, izdane v Republiki Sloveniji v obdobju od leta 1956 do leta 2018, in preučila, kako opisujejo položaj, vlogo, pomen in rabo slovenščine kot manjšinskega jezika v zamejstvu in širše.
Dva izseka iz uvoda in zaključka magistrskega dela Tamare Peteani:
Vodilno vprašanje naše raziskave je bilo, kaj izvedo slovenski srednješolci o avtohtonih slovenskih manjšinah iz učnega gradiva, ki ga uporabljajo pri pouku slovenskega jezika. Zanimalo nas je, kako učbeniki, delovni zvezki, razni priročniki in slovnice za slovenski jezik v slovenskih srednjih šolah
opisujejo slovenske manjšine in kako se je njihov pogled na to snov spreminjal skozi zadnjih petdeset let. Skušali smo ugotoviti, katera poimenovanja za manjšine uporabljajo, ali opisujejo naselitveno ozemlje manjšin, ali uporabljajo pojem avtohtonosti in kako ga razvijajo, ali omenjajo politično zgodovino
manjšin, ali navajajo demografske podatke o njihovi številčnosti. Odgovoriti smo skušali na vprašanje, ali učbeniki opisujejo današnji položaj slovenščine pri manjšinah, in sicer kakšen je njen status in kako je z njeno rabo, če se slovenščina poučuje v šolah in kakšen je jezikovni model teh šol, kako manjšine ohranjajo slovenski jezik in razvijajo slovensko identiteto. Opazovali smo, če učbeniki uvajajo dijake v uporabo sociolingvističnih pojmov, npr. če uporabljajo izraze asimilacija, integracija, prvi jezik, jezik okolja itd.; pri tem nas je tudi zanimalo, kako so se v učbenikih uporabljeni sociolingvistični pojmi razvijali skozi čas.
/…/
Pri pouku slovenskega jezika dobijo srednješolci iz učnega gradiva veliko informacij o slovenskih manjšinah. Od leta 1965 dalje je na zemljevidih učbenikov, delovnih zvezkov, priročnikov in slovnic prikazano celotno avtohtono slovensko ozemlje, ki vključuje tudi ozemlje slovenskih manjšin. Prvi zemljevid, ki prikazuje Slovence v Avstriji, Italiji in na Madžarskem, je iz leta 1968, in sicer v Slovenski slovnici (1956–1973), Slovenci na Hrvaškem pa so prvič označeni na zemljevidu leta 1999 v učbeniku Na pragu besedila 1 (1999–). Prve informacije o slovenskih manjšinah so v Toporišičevem učbeniku Slovenski knjižni jezik 1 (1965–1979), kjer lahko beremo fonetične transkripcije slovenskih narečij, ki se govorijo za državno mejo Slovenije; prva omemba koroških Slovencev v Avstriji in v Kanalski dolini, goriških, beneških in tržaških Slovencev pa je v učbeniku Slovenski jezik za poklicne, tehniške in druge šole za gospodarstvo ter družbene službe (1975–1981) Vere Remic-Jager. Slovenci v Avstriji, Italiji in na Madžarskem so prvič omenjeni v učbeniku Slovenski jezik 1. Do leta 1985 je bil jezik slovenskih manjšin obravnavan v poglavju o socialnih zvrsteh pri narečjih, avtorji z območij, ki so danes manjšinska, pa v poglavju o razvoju slovenskega jezika. Slovenske manjšine so kot posebna učna vsebina prvič obravnavane v učbeniku Slovenski jezik 4 (1985–1998) v poglavju »Družboslovno jezikoslovje«. Po letu 1999 so manjšine obravnavane v samostojnem podpoglavju, večkrat skupaj z izseljenci. Večkrat je naslov podoben kot v učbeniku Na pragu besedila 3 (2000–) – »Slovenščina kot prvi jezik v zamejstvu« – ali kot v Slovenščini 1: z besedo do besede (2007–) – »Slovenščina v zamejstvu in izseljenstvu«. Od leta 2000 so nekateri učbeniki nadgrajeni z DVD. Dijaki lahko prisluhnejo govoru pripadnikov slovenskih manjšin in si ogledajo njihove navade in običaje. Te DVD najdemo v učbenikih Na pragu besedila 3, Slovenščina 1: z besedo do besede, Slovenščina 3: z besedo do besede (2009–), Slovenščina 4: z besedo do besede (2010–).
Dostop do magistrske naloge:
Tamara Peteani: Pogled učbenikov na avtohtone slovenske manjšine s poudarkom na Slovencih v Italiji
