Naslov je malce provokativen, a vendarle: je prav (predvsem pa: je smiselno), da učitelji od učencev slovenskih šol v Italiji zahtevajo, naj se med odmori pogovarjajo izključno v slovenščini? Odgovor, ki vsakemu od nas najprej pride na pamet, je: seveda! Saj to so vendar slovenske šole! Tudi mi se načelno strinjamo, da bi bilo koristno, če bi se učenci in dijaki med odmori pogovarjali v slovenščini. Vprašanje pa je, kako to doseči.
Začnimo pri ciljih: kateri so cilji slovenske šole? Verjetno jih je več; med temi je prav gotovo doseganje visoke sporazumevalne zmožnosti v slovenskem jeziku. Če je naš cilj (tudi) ta, ne moremo tvegati, da skrenemo s poti in si zapravimo možnost, da bi ga dosegli. Zato ukrepajmo premišljeno.
Ključna dejavnika, zato da se dve osebi pogovarjata v nekem jeziku, sta predvsem dva: znanje in potreba. Z drugimi besedami: zato da nek jezik uporabljamo (npr. pri sporazumevanju s prijateljem), ga moramo najprej znati, nato pa občutiti potrebo po njegovi rabi.
Vprašanji sta torej dve:
-
ali učenci in dijaki razumejo, zakaj — predvsem pa: čemu — se morajo med sabo pogovarjati v slovenščini?
-
ali so učenci in dijaki v stanju se pogovarjati v slovenščini?
Začnimo pri drugi točki, ki sploh ni tako samoumevna, kot se zdi. V nižje razrede osnovnih šol prihajajo tudi otroci brez znanja slovenskega jezika oz. z zelo skromnim jezikovnim znanjem. Zanje je že pouk v slovenskem jeziku naporen — tudi zato, ker na šolah v Italiji ni predviden vzporedni pouk za učence, ki ne poznajo učnega jezika (slovenščine na slovenskih šolah oz. italijanščine na italijanskih). Povsem logično in naravno je, da se želijo učenci med odmorom sprostiti: in pogovarjanje v prvem oz. primarnem jeziku je prav gotovo lažje kot pogovarjanje v drugem oz. tujem jeziku. Za te učence je namreč slovenščina (ne pozabimo!) drugi oz. tuji jezik. Če zna učenec deset slovenskih besed in tisoč italijanskih, kako lahko od njega zahtevamo, da se pogovarja v slovenščini? Bi se mi, odrasli, ob kavi pogovarjali v jeziku, v katerem bi znali izustiti komaj par besed?
Prvi korak, zato da lahko od otrok lahko zahtevamo, naj se med odmorom pogovarjajo v slovenščini, je torej ta, da jih slovenščine naučimo. Raziskave pravijo, da moramo za osnovno sporazumevanje v nekem jeziku poznati vsaj tisoč besed — dokler jih torej otroci ne znajo vsaj približno toliko, od njih ne moremo zahtevati ničesar: to je približno tako, kot če bi kdo od nas zahteval, da govorimo kitajsko.
Idealno bi bilo torej, če bi učenci, ki ne znajo slovensko, obiskovali vzporedni pouk slovenskega jezika z intenzivnim programom usvajanja in razvijanja jezikovnih veščin, kar bi jim omogočilo, da bi se v čim krajšem času (že po nekaj mesecih šolanja!) tudi jezikovno vključili v razredno skupnost. Upati, da se bodo otroci jezika naučili hitro, dobro in »mimogrede«, kar v razredu (kjer, med drugim, vsi sošolci znajo tudi italijansko), je popolna utopija: samo požrtvovalnim učiteljem gre zahvala, da se v danih okoliščinah otroci sploh naučijo osnov slovenskega jezika. A učitelji dobro vedo, da pot do tega ni lahka, ni hitra in ni samoumevna.
Ne glede na vse omejitve in na dane pogoje, ki niso idealni, pa imajo učenci po nekaj letih šolanja, recimo v zadnjih letih osnovne šole (v 4. in 5. razredu) in nato v srednjih šolah prve in druge stopnje, že dovolj »šolskega« znanja, da se lahko pogovarjajo v slovenščini — in če jim je šola dala dovolj znanja, je povsem etično, da od njih tudi pričakuje prenos tega znanja v prakso. Prej (v 1. in 2. razredu) se morajo učitelji zadovoljiti s tem, da kdaj pa kdaj opozorijo otroke, da se bodo slovenščine naučili hitreje, če se bodo malce potrudili tudi med odmorom. Jasno pa je, da morajo tistim otrokom, ki slovensko ne znajo (ali ne znajo dovolj) kdaj pa kdaj pogledati skozi prste. Smiselno je tudi, da šola s to »jezikovno politiko« seznani starše — in to pred vpisom otroka v šolo … da ne bo kakih negativnih presenečenj in posledičnih pritožb.
Vprašanje pa ni samo, koliko znanja da šola učencem; vprašanje je tudi, katero znanje jim da. Namreč: med odmori se otroci (pa tudi odrasli) običajno ne pogovarjamo o hlapcu Jerneju, ploščini romba in punskih vojnah. Pogovarjamo se o temah, ki so povezane z našim prostim časom: o ekipi, za katero navijamo, o popevkarju, ki ga radi poslušamo, o filmski igralki, ki nastopa v vlogi priljubljene junakinje, o risanki ali nadaljevanki, ki nam je najbolj všeč, o videoigrici, pri kateri smo že pravi mojstri, in o sošolki ali sošolcu, ki ima najbolj »figo« profil na Instagramu. Vprašanje: se znamo (in se otroci oz. najstniki znajo) o vsem tem pogovarjati v slovenščini? Mogoče ja, ni pa nujno: če prenose športnih dogodkov spremljajo samo v italijanščini, če v italijanščini gledajo risanke, filme in nadaljevanke, če v italijanščini igrajo videoigrice in berejo objave na družbenih omrežjih — po katerem čudežu naj bi bili o vsem tem kar naenkrat sposobni govoriti v slovenščini?
Ni kaj: če želimo, da se o teh in drugih temah otroci in najstniki pogovarjajo v slovenščini, jih moramo s to slovenščino tudi seznaniti. Če še mi ne vemo, kako se v slovenščini imenujejo Puffi, kako se reče »spada laser« (ne, ni laserska sablja!) in kaj je profilka, težko zahtevamo, da bodo to vedeli (in uporabljali) otroci. Besedišče, ki ga otroci in najstniki potrebujejo za sporazumevanje med odmori, morajo pač nekje usvojiti. Kje? V idealnih razmerah bi ga usvojili spontano, z življenjem v svetu, kjer bi vsak dan gledali po eno risanko v italijanščini in eno v slovenščini. Ker se to ne dogaja — in ker ne živimo v idealnem svetu —, mora zamujeno pač nadoknaditi … šola.
Kako pa kaj s potrebo po rabi slovenskega jezika? Ali učenci in dijaki razumejo, čemu se morajo med sabo pogovarjati v slovenščini? O tem več v naslednji objavi.
(se nadaljuje … – preberi si nadaljevanje)
