Pred nekaj dnevi smo v medijih brali/slišali, da bodo dijaki šol s slovenskim učnim jezikom v Italiji lahko “opravljali izmenjavo šola – delo tudi v Sloveniji”. Novica ima svoje svetle in temne plati, prednosti in pomanjkljivosti … ali TOP in FLOP, kot se temu tudi reče. A pojdimo kar po vrsti.
VSEBINA novice je nedvomno – TOP!
Popolna potopitev v neko jezikovno okolje je prav gotovo najboljša možnost za razvijanje jezikovnih veščin in sporazumevalnih zmožnosti v danem jeziku. Manjšinske šole morajo torej poskrbeti za čim več stikov z okoljem, kjer je slovenščina edini oz. prevalentni sporazumevalni kod in kjer italijanščina ni prisotna.
Zato je smiselno, da učenci in dijaki vsako šolsko leto preživijo vsaj nekaj tednov v okolju, kjer so izpostavljeni različnim idiomom slovenskega jezika (npr. različnim mladinskim slengom, žargonom, narečjem, pogovornim jezikom in mešanicam) in kjer nimajo nobene možnosti uporabe italijanščine oz. jezikovne mešanice, ki ji pravimo “itavenščina”.
Dobrodošli so torej tedni v naravi, zimovanja, izmenjave, delovne prakse, kolonije in kar je še podobnih vzgojno-izobraževalnih dejavnosti.
Pogoj za njihovo učinkovitost pa je, da so učenci/dijaki med bivanjem v Sloveniji povsem vključeni v tamkajšnje okolje, da navežejo stike z vrstniki iz Slovenije in da imajo čim manj stikov z okoljem, iz katerega izhajajo. Zaradi tega je vsekakor smiselno, da se vzgojno-izobraževalnih dejavnosti v Sloveniji udeležujejo posamezno ali v manjših skupinah (2 do 3 dijaki skupaj) in da se raje pridružijo tamkajšnjim razredom/skupinam.
Možnost opravljanja delovne prakse v Sloveniji je nadalje zanimiva tudi zato, ker rabo slovenskega jezika povezuje z delom, prihodnostjo, poklicno uveljavitvijo posameznika, kar je gotovo pomemben motivacijski dejavnik.
TERMINOLOGIJA pa je FLOP
Razvijati jezikovne veščine pomeni tudi ozaveščati govorce o tem, kje in kdaj je lokalna raba ustrezna in celo dobrodošla (to so po navadi neformalne okoliščine, npr. pogovor s prijatelji) in kdaj ni enako posrečena. V formalnih okoliščinah – npr. v medijih, šoli in pri prevajanju strokovne terminologije – je namreč na mestu standardna (ne pa nujno vedno knjižna ali zborna!) raba jezika.
Pri strokovni terminologiji moramo na primer upoštevati osnovna pravila prevajanja: ko ugotovimo, kaj pomeni izraz, ki ga želimo prevesti, preverimo, ali v danem ciljnem jeziku (npr. v slovenščini) že obstaja kaj podobnega in kateri izraz se za ta pojav/pojem uporablja.
Če moramo torej prevesti pojem alternanza scuola-lavoro, ki ga uvaja italijanski zakon o t. i. dobri šoli, se dela ne lotimo tako, da dobesedno prevedemo posamezne sestavine večbesednega poimenovanja. Naša naloga je, da najprej preverimo, ali kaka podobna praksa obstaja tudi v Sloveniji. Vprašati se moramo torej, ali imajo tudi dijaki v Sloveniji kaj takega, kar je približno podobno (pa čeprav ne 100% enako!) italijanskemu pojmu alternanza scuola-lavoro.
Že po zelo hitrem guglanju bomo opazili, da v Sloveniji obstaja t. i. praktično izobraževanje v delovnem procesu oz. delovna praksa. Jasno, da ne gre 100% za isto stvar kot pri italijanskem pojmu alternanza scuola-lavoro, a vendar je podobnosti toliko, da ni razlogov, da bi se odpovedali že ustaljenemu terminu in začeli (nerodno) kovati novega.
ZAKAJ IN ČEMU … moramo biti pri prevajanju terminologije tako natančni?
Prvič zato, ker je osnovni cilj vsakega (javnega) sporočila ta, da je razumljivo čim širšemu krogu bralcev. Če napišemo izmenjava šola – delo, bodo to besedno zvezo razumeli samo tisti bralci, ki poznajo italijanski izvirnik. Če pa napišemo praktično izobraževanje (dijakov) v delovnem procesu, (dijaška) delovna praksa ali vsaj kaj podobnega (npr. obvezna delovna praksa med šolanjem), nas bodo razumeli tako bralci, ki poznajo italijanski izvirnik, kot tisti, ki izvirnika ne poznajo. Ustvarili bomo torej širšo interakcijsko mrežo, kar je za razvoj jezika in razvoj jezikovnih veščin posameznega govorca ključno.
In če želimo bralce res dodatno opozoriti, da govorimo o tem, čemur v italijanščini pravimo alternanza scuola-lavoro, lahko italijanski termin pripišemo v oklepaju!
Raba ustaljene slovenske terminologije ima v našem prostoru še drugačno razsežnost. Percepcijo o jezikovnem kontinuumu (torej o tem, da sta slovenščina z zamejstvu in slovenščina v Sloveniji en jezik, pa čeprav zelo pester, pisan in raznolik!) spodbujamo tudi tako, da si pri prevajanju italijanske strokovne terminologije ne izmišljujemo novih poimenovanj, ampak uporabljamo tista, ki že obstajajo v Sloveniji. Uvajanje vzporednih terminoloških standardov lahko namreč dolgoročno vodi v percepcijo, da slovenščina v Italiji ni (več) slovenščina, ampak “nek slovanski jezik”, tako kot “po našin” ali “rezijanščina”. Temu pojavu pravimo jezikovni separatizem ali secesionizem.
Praksa “poenotene slovenščine” velja seveda samo za področje strokovne terminologije in za formalne okoliščine, npr. za medije, šolo, javno upravo. V vsakdanjem neformalnem pogovoru moramo imeti govorci dovolj prostora, da se … razpištolimo: da razvijamo raznolikost sporazumevalnih praks z nestandardnimi, lokalnimi in hibridnimi jezikovnimi rabami.
