Do nedavnega so celo strokovnjaki svarili pred narečjem: otroci, ki doma govorijo v narečju, se nikoli ne naučijo “pravilnega” jezika, so pravili. Še danes se tu pa tam najde celo kak zdravnik, ki staršem odsvetuje rabo narečja.
Raziskave na področju jezikoslovja, usvajanja jezika in kognitivnih znanosti pa so medtem dokazale, da raba narečja nikakor ne omejuje možnosti za uspešno usvajanje in učenje drugih, standardnih in nelokalnih zvrsti jezika. Nasprotno: otroci, ki poznajo tudi narečje, imajo celo opazne prednosti na kognitivni ravni.
Raba narečja ima torej kar nekaj pozitivnih učinkov … skriva pa tudi kako past. Poglejmo si, kako lahko znanje narečja najbolje izkoristimo.
- SPONTANO SPORAZUMEVANJE NA LOKALNI RAVNI
Narečje je idiom (oz. jezikovna zvrst) spontanega sporazumevanja. Uporabljamo ga torej v neformalnih okoliščinah: v družini, s prijatelji, s sosedi. Narečje je tudi izrazito lokalni idiom: uporabljamo ga takrat, ko se sporazumevamo z osebami iz istega kraja (vasi, mesta …). Raba narečja v teh okoliščinah lahko spodbuja komunikacijske prakse, krepi vezi med člani skupnosti in podpira občutek lokalne pripadnosti. - NAREČJE V DRUŽINI
Raziskave dokazujejo, da je za otrokov kognitivni razvoj najbolje, če se družinski člani (starši, stari starši, drugi sorodniki …) z njim pogovarjajo v idiomu ali idiomih, ki so zanje najbolj neposredni sporazumevalni kod – skratka v tistem jeziku, pri katerem so najbolj sproščeni. To je najpogosteje idiom, ki so se ga tudi sami naučili od svojih staršev – ni pa nujno; lahko je narečje, lokalna različica, splošni pogovorni jezik … ali pa mešanica dveh jezikov (npr. slovenščine in italijanščine). Čim bolj pestra bo jezikovna praksa v družini, tem bolj se bodo razvijale otrokove kognitivne sposobnosti in tem lažje bo usvajal druge (npr. standardne) idiome istega jezika ali drugih jezikov. - NAREČJE V MEDIJIH, ŠOLI, JAVNI RABI
V nekaterih okoliščinah (gre predvsem za formalne in institucionalne okoliščine) na splošno uporabljamo standardne in nelokalne različice jezika – včasih celo najformalnejši knjižni jezik. Če v takih okoliščinah uporabljamo narečje, ga govorci v roku ene ali dveh generacij ne dojemajo več kot lokalni idiom, ampak kot samostojni jezik. Kmalu se lahko pojavijo tudi težnje, ki jim pravimo jezikovni separatizem ali secesionizem in kakršnim smo v našem prostoru priča npr. v Reziji.
Zato da razvijamo jezikovne veščine govorcev, da spodbujamo njihovo lokalno IN splošno pripadnost ter da zagotovimo vitalnost vseh idiomov jezika, je smiselno, da vsako zvrst jezika uporabljamo v okoliščinah, za katere je najustreznejša: narečje doma, s prijatelji, s sosedi; splošni (nelokalni) pogovorni jezik s kolegi, sošolci in znanci iz drugih krajev, knjižni jezik pa v vseh formalnih in institucionalnih okoliščinah: v šoli pri pouku, v medijih, v uradnih nagovorih, v institucionalnih dokumentih, v uradni toponomastiki in javnih napisih. - DVOJEZIČNOST
Pogosto se nam dogaja, da moramo slovensko besedilo objaviti ob italijanskem (npr. v raznih vabilih, oznakah, brošurah, dopisih, objavah na internetu, pa tudi pri toponomastiki, v medijih in uradnih dokumentih). Zato da zagotovimo ravnovesje med obema jezikoma, večinskim in manjšinskim, je najbolj smiselno, da se ravnamo po načelu: kakršna je zvrst v italijanskem jeziku, taka naj bo v slovenskem. Če je italijanski tekst napisan v knjižnem jeziku, mora biti ob njem knjižna slovenščina; če je italijanski tekst napisan v narečju, naj bo ob njem slovensko narečje.
Vsaka drugačna praksa je lahko sicer zanimiva in simpatična, dolgoročno pa ima lahko povsem nezaželene posledice, saj vodi v neravnovesje med obema jezikoma oz. v jezikovni separatizem, folklorizacijo in getizacijo manjšinskih skupnosti. - UČENJE in USVAJANJE
Narečje je neformalni, lokalni sporazumevalni kod. Zato ga usvajamo spontano: z izpostavljenostjo njegovi rabi. Učenje narečja v šoli ali na tečajih je nesmiselno in celo kontraproduktivno: narečje s tem izgubi svojo spontanost, govorci pa idioma, priučenega v šoli, ne bodo uporabljali v vsakdanjih sporazumevalnih okoliščinah, ne na lokalni (ker bo pač to “naučen” idiom) ne na nelokalni ravni (ker je narečje za tako rabo neustrezno oz. lahko celo nerazumljivo). Posledica tega bo, da bodo manjšinski jezik opuščali in uporabljali samo še večinskega.
